Corelov Linux

Roman Maurer

Kanadsko podjetje Corel, znano predvsem po programu Corel Draw za okolje Windows, je izdalo svojo prvo distribucijo Linuxa.

Zgodilo se je, kar smo vsi slej ko prej pričakovali. Po sklenjenem zavezništvu z razvijalci namizja KDE in distribucije Debian, brezplačni objavi okrnjene različice WordPerfecta 8, laskavih in pogumnih izjavah o Linuxu prvih mož Corela, povezovanju s pisci prevajalnikov Inprise in Cygnus ter podjetjem PC Chips, smo dočakali tudi izid prve različice Corel Linuxa. Ta je na voljo v treh ponudbah, najpopolnejša je v Ameriki na voljo s popolnim paketom WordPerfect 8 in pisavami Bitstream ter Type 1, najcenejša pa je dostopna na petdolarskem CD-ju ali brezplačno prek Corelovega FTP-ja in jo predstavljamo tukaj.

Uradni datum izida vzhajajoče zvezde je bil skrbno izbran tako, da je sovpadal s lasvegaško prireditvijo Comdex v novembru 1999. Javnost so sicer šokirali s posnetki programov Corel Draw in Corel PhotoShop v Linuxu, vendar bomo na ta izid teh dveh programov lahko še malce čakali. Corel se očitno zaveda, kako to počnejo veliki - nekateri uporabniki mislijo, da bodo programi delovali bolje, če bodo kupljeni od istega proizvajalca - poleg samega operacijskega sistema je že ponudil urejevalnik Word Perfect, čakamo pa še na ostale pisarniške in risarske programe.

Corel je za osnovo vzel distribucijo Debian, kar je bila pravzaprav še edina možna izbira glede na napihnjene delnice podjetij Red Hat, Caldera in SuSE, ki jih kupujejo precej večja podjetja od Corela. Omenjena tri podjetja izdelujejo komercialne distribucije Linuxa, Debian pa sestavlja skupina petstotih prostovoljcev iz vsega sveta, ki so izdelku nadeli ime po ustanoviteljih projekta Debri in Ianu Murdock. Odločitev za Debian Linux kot osnovo je bila modra izbira, saj ji stabilnost zagotavlja izčrpno testiranje vseh komponent. Debian je tako pridobil popularizacijo in po načelu povratne zanke tudi nekatere proste programe komercialnih piscev, denimo Corel Update, Corel pa stabilen sistem in ... premirje. Debian namreč fanatično sledi idejam prostega programja, celo do te mere, da ne podpira namizja KDE zaradi nekdaj sporne licence grafične knjižnice Qt; sorodstvo z njimi lahko Corelu le koristi, kot podjetje pa se je vseeno lahko odločil za priljubljeno namizje KDE, ne da bi se mu bilo treba komurkoli zagovarjati.

Namestitev

Grafično okolje je očitno postalo stalnica pri namestitvi tudi v svetu Linuxa. Sama namestitev sistema je v oblikovno všečnem okolju potekala gladko in brez zapletov. Namestitveni program nas s pomočjo ,,čarovnika`` vodi po posameznih korakih, da še sami ne vemo, kdaj smo namestili in zagnali Linux. Pohvalno!

Na enem od testnih strojev smo imeli težave s prepoznavanjem cenene zvočne kartice in grafične kartice AGP Revolution IV proizvajalca Number Nine. Pospeševalni gonilnik za to družino grafičnih kartic se je sicer namestil, vendar smo lahko izkoristili le osembitno barvno globino v ločljivosti 1024×768. S tem bi se še dalo shajati, če ne bi bile ikone optimalizirane za šestnajstbitno barvno globino, kar je povzročilo ,,zrnatost`` takšnih ikon. Za večino tovrstnih težav v Linuxu so sicer krivi proizvajalci strojnih dodatkov sami, saj pogosto nočejo razkriti programskih vmesnikov do svoje opreme, sami pa napišejo gonilnik le za Microsoft Windows. V krasnem novem svetu po prevladi Linuxa se bo to seveda spremenilo in površno napisan gonilnik bo postal problem proizvajalca strojne opreme, ne uporabnika. Corel se je pred pritožbami zavaroval tako, da opreme AGP ne našteva med uradno podprto.

Namestitev je očem prijazna in preprosta.	Upravljalnik datotek Corel FIle Manager je podoben tistemu iz okolja Windows.	Corel je namizju KDE dodal nekaj grafičnih posebnosti, na primer drugačne ikone.

Linux/2

Po namestitvi nas je čakalo neljubo presenečenje. Slovenskih črk ni in slovenska tipkovnica v Corelovi inačici KDE ni podprta, pri hrvaški pa ne delujeta znaka < in >, ki se v ukazni lupini Unixa uporabljata za preusmerjanje standardnega vhoda oz. izhoda. Slovenskemu namizju smo se dokončno odpovedali, ko smo našli nastavitev ločljivosti pod izbiro ,,Uporabni¹ki program`` (sic!).

Standardnim programom za Linux se ne godi nič bolje, če le približno dišijo po konkurenci Corelovim programom. Plošček je napolnjen le do polovice in od tega distribucija zavzema le 200 MB, zato urejevalnika Emacs ni, orodij za stavljenje matematičnih besedil LaTeX in LyX ni, urejevalnikov preprostih vektorskih risb XFig in tgif prav tako ne, ni ne orodja za vodenje zbirke podatkov in ne preglednice, od Netscape Communicatorja je ostal le še brskalnik (z obveznim gumbom ,,Shop``), poštni in novičarski bralnik pa je vzela tema. Sherlock Holmes bi od tu zaključil, da Corel očitno razvija tudi zbirko podatkov. Grafična programa Gimp in Ghostscript sta jim nekako ušla.

Dokumentacija je sicer obsežna in napisana na novo, a suhoparna, polna naštevanja, z malo slikami, pa tudi kakšna povezava se izklika v prazno.

Osvežitev predstavljajo običajni upravljalski programi, preneseni v grafično okolje, ki so ga pri Corelu še olepšali s svojimi izvirnimi ikonami, tudi za običajne programe v KDE. Novo podobo so dobili iskalnik računalnikov v mreži, prikazovalnik zasedenosti sistema s posameznimi procesi, v tekstovnem načinu znan kot top, urejevalnik tipov datotek MIME in beležnica sistemskih dogodkov iz datoteke /var/log/messages. Dodan je simpatičen upravljalnik datotek Corel File Manager, klon slavnega Raziskovalca iz Microsoft Windows, ki se ga bodo novi uporabniki Linuxa morda lažje naučili kot standardni upravljalnik datotek kfm in ki poleg datotek v računalniku v drevesni strukturi prikaže še datoteke na CD-ROM-u, na disketi in v drugih računalnikih. Žal tudi Corelov upravljalnik ne izkorišča vseh možnosti Linuxa, saj npr. za iskanje datotek ne uporablja hitro dostopne baze, kot jo pozna program locate, pač pa uporablja počasen ukaz kfind. Prva možnost bi morala biti dodana vsaj kot izbira, res pa je, da je izbira v pripomočku kfind splošnejša.

Sistem upravljamo v nadzornem centru - tako kakor v večini namizij KDE.	Za osveževanje paketov skrbi Corel Update. Žal manjka precej znanih programov.

Pri različicah programov in knjižnic so se odločili za zdravi (ali pa tudi ne) konservatizem - tako so, denimo, C-jevski programi prevedeni s knjižnico libc 2.0.7 (glibc-6) iz leta 1998 in prevajalnikom gcc 2.7.2, spletnemu strežniku Apache 1.3.3 pa že tudi poganja puh. Dokaj na tekočem so z jedrom sistema 2.2.12, okenskimi strežniki XFree86 3.3.5 za skoraj vse grafične kartice, s programi za povezljivost z Windows in z namizjem KDE 1.1.2. Programe lahko osvežimo prek omrežja ali interneta z na novo dodanim grafičnim orodjem Corel Update, a to ne opravičuje praznega prostora na plošči. Morda želijo s tem opozoriti na različici Standard in Deluxe, ki poleg plošč zagotovo napolnita tudi žepe na oni strani Atlantika?

Navpično ali vodoravno?

Logika Mika Cowplanda, ustanovitelja in direktorja Corela, je preprosta: na svetu je tristo milijonov računalnikov in petdesetkrat več ljudi, ki jih še nimajo. Ponuditi jim je treba poceni osnovo, pa bo trg zrasel in Linux je tu kot naročen. Corel je tudi znano podjetje, ki si lahko privošči staviti na karto presenečenja. Jemanje Corel Linuxa s CNET je v prvem tednu petkratno preseglo jemanje Red Hat Linuxa in seveda je tu odločilen dejavnik tudi radovednost potencialnih uporabnikov.

S povezovanjem s proizvajalci strojne opreme, razvijalci prevajalnikov in operacijskih sistemov ter trgovci, je Corel v zadnjem času naredil nekaj odločilnih korakov, ki nakazujejo, da gradi svojo prihodnost na Linuxu kot vertikalo in lastna distribucija je le pika na i. Če je navpična črta že zarisana, nam manjka le še vodoravna - raznolikost pisarniških, pa tudi namiznozaložniških in risarskih programov, podpora slovenščini in, za božjo voljo, vključitev standardnih razvijalskih orodij za Linux - pa bo pred nami velik plus.

Roman Maurer <roman.maurer@hermes.si> v reviji Monitor, januar 2000
Na spletnih straneh društva Lugos objavljeno z dovoljenjem založnika Infomediji, d. o. o.